In memoriam Štefan Srnec (1929-2018)

Štefan Srnec je umrl v bolnišnici Caulfield Hospital v ponedeljek, 6. avgusta 2018. Rojen je bil 20. avgusta 1929 v kraju Tibina pri Ljutomeru. Štefan je bil zelo spoštovan in aktiven v slovenski skupnosti v Melbournu: v slovenskem misijonu v Kewju, v Slovenskem Društvu Melbourne in Slovenskem Društvu Planica, v Svetu Slovenskih Organizacij Viktorije, v Slovenskem Socialnem Skrbstvu in Informacijskem Uradu v Kewju, skratka, pomagal je vsepovsod, kjer je bilo potrebno. Žena pokojnega Štefana je priljubljena kulturna delavka in učiteljica slovenčine, ga. Lucija Srnec. Rožni venec in pogrebna maša sta bila v slovenski cerkvi svetih bratov Cirila in Metoda v Kewju v torek, 14. Avgusta. Sedmina je bila v dvorani pod cerkvijo. Zbralo se je veliko število ljudi, saj je bil pokojni Štefan zelo spoštovan, ne le v slovenski skupnosti, ampak tudi izven nje. Več o življenju in delu tega zelo velikega Slovenca, ki je toliko dobrega naredil v korist slovenske skupnosti v Viktoriji, lahko slišite v tej posebni prilogi. Gospa Draga Gelt OAM, gospod Peter Mandelj OAM JP, gospa Frances Urbas Johnson in gospod Milan Kokol so obujali spomine na zelo skromnega človeka, ponosnega in zavednega Slovenca, ki nikoli ni pričakoval kakšno hvalo in čast za njegove neutrudljivo ter nesebično delo za slovenstvo v Avstraliji. Dragi Štefan Srnec, počivajte v Božjem miru in hvala za vse! Gospa Draga Gelt OAM se takole spominja pokojnega Štefana Srneca: Štefan Srnec, poznan tudi kot Pišta, je bil rojen na Gibini pri Razkrižju, na desnem bregu reke Mure, vzhodno od Ljutomera in južno od Črenšovcev v Pomurju, v deželi prostranih polj sončnic, pšenice in buč, v deželi prijaznih, radodarnih in veselih ljudi, kjer vsakega radi pozdravijo in gučajo z njim. Štefan je zaupal svojo življensko zgodbo otrokom, tudi hčerki Lili in ji povedal: da je bil drugi sin Štefana in Marije Srnec v družini devetih otrok. Kot otrok je pomagal očetu v mlinu na Muri. Že pred drugo svetovno vojno je občutil krivice takratnega sistema, ki je ukazoval delo na posebnih državnih posestvih, z malo plačila in strogim režimom. Druga svetovna vojna je zahtevala veliko žrtev. Videl je mnogo trpljenja, krivic in nedolžne smrti. Očetu je povedal, da bo odšel v tujino. Leta 1956 je z njegovim dovoljenjem skupaj s sestrama Treziko in Anico prestopil mejo in znašli so se v taborišču v Avstriji, kjer so ostali 3 mesece. Iz taborišča so bili premeščeni v Salzburg in naprej v Genovo, kjer so se vkrcali na ladjo Aurelia. Očetu je obljubil, da bo skrbel za obe sestri dokler si ne bosta služili svojega kruha. Pot na ladji Aureliji je trajala več kot mesec dni. V Avstraliji so bili ločeni: sestri sta šli v Sydney kot služkinji, Štefan pa je bil nameščen v taborišču Greta, oddaljen 60km od mesta Newcastle. Vedno je dodal, da v taborišču Greta ni bil lačen. Delal je tudi v tovarni in žagal les. Kmalu zatem je začel z zidarskim delom. Sestri Trezika in Anica sta dobili službe v Melbournu v domovih za ostarele. Tudi Štefan se jima je pridružil v Melbournu. Skupno so zbrali denar in kupili hišico v Fitzroyu. Kmalu po prihodu v Melbourne se je skupno s sestrama vključil v slovensko kulturno življenje pri slovenskem društvu. Anica in Trezika sta vedno obogatili svete maše, razne shode in romanja v gorenjskih narodnih nošah, kjer so ju Avstralci in drugi spraševali, kateri narod predstavljata. Vedno je bil ponosen odgovor: »Slovenki sva«. Leta 1959 je pater Bazilij načrtoval v slovenskem verskem centru slovensko Slomškovo šolo, kjer je Anica leta 1960 začela s poučevanjem in Štefan ji je obljubil pomoč in podporo. Štefan je pomagal navduševati starše in otroke in jih tudi vozil v šolo v Kew. Vedno je sodeloval s patrom Bazilijem – nekako sta se vedno sporazumela. Leta 1960 je Štefan začel s pripravami za grobove Slovencev na pokopališču v Keilorju. Leta 1963 je postavil prvi kamen za Lurško votlino ob Baragovem domu s pomočjo svaka Rudija in drugih Slovencev. Anica je leta 1965 dilplomirala in Trezika si je ustvarila svojo družinico. Štefanova obljuba očetu je bila tako izpolnjena – obe sta bili preskrbljeni. Leta 1966 sta Štefan in vdova Lucija postala mož in žena in štirje otroci, Lili, Eda, Igor in Branko so dobili novega očeta. Zgradil je varen in lep dom za družinico. Štefan je sprejel dolžnost skrbnega očeta otrokom, ki so tako mladi v nesreči izgubili očeta. Potem se je rodil še sin Štefan. Vsa družina je redno hodila v slovensko versko središče in otroci tudi v šolo, kjer so poleg učenja jezika nastopali na raznih prireditvah. Bil jim je pravi, dobri oče. Štefan in Lucija sta vedno ponosna na vse otroke. Vsi otroci so, in še vedno, spoštujejo in ljubijo očeta Štefana. Štefan je bil dedek kar 13im vnukom in enemu pravnuku. Vedno je bil ponosen Slovenec in deloval v slovenski skupnosti: najprej pri Slovenskem društvu Melbourne, potem se je z vsem srcem priključil Slovenskemu društvu Planica, Springvale, bil spoštovan, delaven in navdušen član odbora; delaven pri Svetu slovenskih organizacij Viktorije, pomagal pri pripravah kulturnih nastopov, številnih razstavah in Slovenskih festivalih. Štefan je prejel mnogo priznanj - tudi priznanje nas vseh Slovencev za dolgoletno, navdušeno in skrbno kulturno delo in spoštovanje vsega prizadevanja za promocijo slovenskega jezika in kulture. Stefan: Certificate of Appreciation – The Hon. Steve Bracks, Premier of Victoria; International Year of Volunteers, 2001 Premiers Award for Victorian Senior of the Year 2005, Certificate of Appreciation for support of the Alfred hospital, 2007, Več priznanj od Sveta slovenskih organizacij Viktorije - SSOV Številna priznanja Slovenskega društva Planica, Springvale. Hvala ti, Gospod, za dar dobrega moža, zavednega Slovenca Štefana! Hvala za vse trenutke, ure, dneve, leta, ki jih je dal družini in skupnosti! Pride čas, ko se moramo za večno posloviti od vas, Štefan. Bili ste skrben, pošten, vedno pravičen, in vztrajen v življenju, junaški v zadnjem trpljenju. Vedno ste rekli: “Samo to še opravim, samo to še postorim, potem se spočijem in umirim.” Thank you Lord, for this good man, father and a truly proud Slovenian. Thank you for the moments, days, years that were devoted to family and to the Slovenian community. Now it is time to say goodbye. You were responsible, righteous and persistent soul, brave in the last days of your suffering. You always said: I have only this to complete, than I will rest. Dragi Štefan Srnec, počivaj v Božjem miru in hvala za vse!

Source: SBS Slovenian